Na temni strani barv

Včasih se znajdem na temni strani barv, kar ni niti super, niti katastrofalno — pomeni le, da nisem zakrnela. Temna stran dopušča zaznavanje barv, vendar so vse rahlo zamolkle, ostri robovi smeha pa zabrisani. Če bi le lahko, bi se razcepila, kot se razcepi atom: razcepila bi se na zapečkarske delce in na pustolovske delce, na pastelne odtenke in na oči zbadajoče morilsko živahne barve, na nežen, ljubeč smeh in na zverinsko krohotanje do bolečin. Razcepljena bi se lahko razdala na dve strani, obema po eno vrečko, v vsako vrečko bi dodala drobec drugačnosti za popestritev.

Ker se ne znam razcepiti in ker ne znam izkoreniniti, izničiti ali vsaj dovolj potlačiti dualizma, se je pojavila neizmerljiva razpetina. Žalostno.

Nekaj časa bom še na temni strani barv, potem pa bo že. Saj je še vedno bilo.

42 galaktičnih palčkov in brisača

Zgodba o vesolju, delfinih in galaksiji, v kateri mrgoli rešitev brez problemov, ni enostavna.

Enostavno ni niti sprijazniti se s tem, da je Ford Prefekt dobil svojo tolikokrat omenjeno cenjeno brisačo v enem izmed medgalaktičnih hipernaravnih in hiperaktivnih supermakinastih marketov in sicer pri vnovčenju borih 42 nalepk, ki jih je zbral ob nakupih jogurta. Kaj je bilo natisnjeno na nalepkah? Navadni, bosonogi galaktični palčki. Vseh 42 palčkov je visokih natančno 42 cm, vsi so debelušne postave, imajo frizuro na prečo, rdeča očala in zlat zob, drugače pa si niso čisto nič podobni.

Še manj enostavno je spoznanje, da križanec med štriglo in stonogo nima več sto nog, ampak le … 42. Točno. Kako vem? Bila sem neodvisni zunanji opazovalec pri blagovni menjavi genetske navlake v bioinžinerskem poskusu, ko je 42 galaktičnih palčkov – istih palčkov, ki so upodobljeni na nalepkah – barantalo za poimenovanje nogic ston-štriglo-mutanta. Na koncu so reveži spraskali le toliko cekinov, da je vsak od njih dobil (in poimenoval) eno nogico, ostale (nogice, ne cekine!) pa so zavrgli, ker bi se čutile zapostavljene.

Delfini pri tem hokus-pokusu niso sodelovali, ker so že zdavnaj pobrali plavuti, omeniti pa jih je vseeno dobro, da ne bo pokojni Douglas Adams razočaran. Ker sem ga že ravno omenila … škoda, da ne nasprotuje več gravitacijskim silam, saj bi bil izredno ponosen name – neizmerno sem mu namreč podobna. Njegove nadarjenosti sicer nimam, zamudim pa skoraj vsak rok, ki mi ga postavijo.

Ohoho, presenečenje! Računalnik je končno uspel izdaviti odgovor na vprašanje, ki sem mu ga postavila uh-in-ah rodov nazaj: kaj pri vesoljnem hudobcu je imel Adams v mislih, ko je izbral ravno število 42?!

Aha … Vas zanima, kaj mi je odgovorilo računalo?

Citiram: “Že dvainštiridesetič ti pravim, da nimam pojma!!! Zdi se mi, da ve več o tem tvoj zlati kit v cisterni za deževnico, ki mu že dvainštiridesetič zapored nisi pustila na zrak!

Ne pritožujte se nad stopnjo bedastoče napisanega in prebranega, ker sem vam že na začetku namignila, da zgodba ni enostavna 😉

Slonovina in teorija zarote

Sumim, da me hočejo nekateri študenti 3. letnika računalništva namerno spraviti v smeh. Od kod mi ta ideja? Ker ti nekateri na izpite rišejo rožice, drugi pa slone. Pravzaprav očeta slona, mamo slonico in dva mala slončka, prvega črnega, drugo belo, maladva pa mešano na žaru. 😆

Odgovor na izpitno vprašanje je bil žal napačen, študent pa bi vsekakor lahko dobil kakšno spodbudno točko za nadaljnje razvijanje umetniške žilice. :mrgreen: