Month: August 2008

Seksualna revolucija in nagobčnik za babo

  By , ,

Seksualna revolucija se je pričela tisti trenutek, ko je pomislila: “Zakaj bi vedno vsi mene nategovali?!”

Pospravila je pisalno mizo, odklopila računalnik z interneta, izpulila vtikač usmernika iz vtičnice, grdo pogledala vse prisotne, kljub temu, da je bil laboratorij prazen, pograbila torbo in zaloputnila vrata.

Kršenje pravil ji je bilo poznano. Ni bilo prvič, da je morala upogniti negibke jeklene može, jih špikniti pod rebra, kateri izmed nališpanih opic v roza oblekci povedati, da je še vedno kosmata pod kožo in da lahko dobi bolhe kljub valjanju v parfumski vodici. Vlogo, ki ji je bila namenjena, je gladko zavrnila. Ne bo tiha kimajoča miš, prej rottweiler z bodljikavo ovratnico.

Tistim, ki jih je strah novih vlog, ni všeč. Niti ni všeč jahačem nojev, še manj pa tistim, ki zaradi sto kil mesa in dveh plavih očk mislijo, da so vladarji klišejskega ženskega 2D pogleda. Ni všeč tistim, ki niso navajeni odkritega pristopa in ni všeč tistim, ki so še kar prepričani, da mora princeska čakati princa, dokler ji ne zrasejo lasje do riti, med tem ko se on odloča med šekastim konjem in pegasto kamelo. Ostrigla si je lase, poveznila star pisker na glavo, trikrat prebrala Ronjo, razbojniško hči, pogledala vse dele Xene, se poklonila čarom na oltarju zdivjane Fione in na triciklu oddrvela v sončni zahod!

Yeeeehaaaaa!

***

Žmurgelj: Hej! Halo?! Sparkica! A misliš danes samo sanjariti?

Sparkica: Am… eja, uff, oprosti, malo sem se zamislila…

Žmurgelj:Tole je šubidudam in tralalilali, to je črno in to je zeleno.

Sparkica: Ej, meni se pa zdi, da je tisto bolj modro kot zeleno…

Žmurgelj: Kdo te je kaj vprašal??? Kaj se mešaš zraven?! Molči baba!

Sparkica si je nadela navidezni nagobčnik, štrikan iz najmodernejšega antistresnega materiala, prepredenega s srebrnimi nitkami.

***

Z dvestotko drvi po cesti polni peska, skače s kamna na kamen. Oči si je obrobila s krvjo, roke namazala s sajami! Golih prsi in divjega pogleda, vreščeča prikazen! Agggrrrhhhh. Usnjeni škornji teptajo še zadnje ostanke trzajočega bitja, ki je nekoč imelo človeško podobo. Agggrrrhhhh!

Serenadni učinek

  By , , , ,

Ponočevanje ima name serenadni učinek. Današnji dan ni bil izjema. Dimenzija globine dojemanja se je povečala po tipkanem pogovoru, ki mi je dokončno odprl oči in odtrgal zaveso, ki je tako ali tako le še napol visela z odrske scene Sanj o drugačni prihodnosti.

Veliko nas je, ki bi radi fotografirali, veliko nas je, ki bi radi risali, veliko nas je, ki bi radi pisali. Vedno je kdo boljši, hitrejši, učinkovitejši, lepši, pametnejši, lepše riše, bolje piše, idealno fotografira… Zagnala sem se proti prepadu takih misli, kot se zažene upornik v napad oborožen le s kamenjem: bojevito, strastno, noro. Ustavila sem se korak pred breznom in se zagledala v zrcalu besed.

Kdo sem? Nizko raslo, napol divje bitje, ki se zaveda majhnosti v primerjavi z brezspolnostjo in neskončnostjo zvezdne črnine; ki se zaveda ničevosti svojih egotripov in izpadov stikov z realnostjo in ki umirja vročo kri kljub prenizkemu tlaku v krvi; ki obožuje močne ljudi brez oblasti z močnimi besedami in močnih barv, jasne poglede in zamegljene nevarnosti. Zavedam se lastne omejenosti, večkrat pa tudi omejenosti drugih in to me moti. Moti me, kadar ljudje ne cenijo jasnih pogledov in brhkih misli, kadar se vlečejo po blatu in plezajo po opičjem drevesu drug drugemu preko glave, kadar zaničujejo princip poštenosti in se vlačugajo s kurtizansko Koristjo.

Žalostna sem, ko pomislim, da me bodo povozili, pohodili in poteptali, če ne bom to, kar sem. So minute in dnevi, ko je težko biti klovn, ko glava polzi proti blatu na tleh in jezik hudobno, brezmilostno biča najljubše in najšibkejše v meni: občutek za smehec. Smehec, prah, ki prerase v bedarije ali zagonitis. Smehec, seme, ki vzklije v zgodbo ali sliko. Smehec, sadež, ki bo morda nekoč hrana bolj žlahtnim oblikam Sanj. Najpomembneje je, da ohranim tisto, kar me naredi mičkeno drugačno. Ne nujno boljšo, lepšo in bolj zabavno, ampak predvsem sparkljasto 😉

Lunitis
Babitis
Kakec na nebu
Okitis
Utrinkitis
Utrinkitis spetitis
Lunitis spektakularis
Nitis kakitis
Barvitis nemoralitis
Babitis zverinitis odblizitis

Špageti vestern in malo nočne ljubezni

  By , , ,

Ves večer in še malo se mi po živčkih sprehaja melodija iz vesterna The Good, the Bad, the Ugly, morda tudi zaradi vetra, ki zavija okoli vogalov. Malo prej je po štrikanem vzorcu naključij in šnofanja po jutjubu doživela digitalno realizacijo.

Danes bi se naj še videl utrinkast roj, zato sem polna upanja kar bosa odstopicljala v zametek viharja zunaj. Takoj ko sem zaprla vrata za seboj in se zastrla v nebo, sem ga videla. Enega samcatega. Veter mi je kuštral lase in jih prepletal v sračje gnezdo. Okna v bajti so žvižgala (in še žvižgajo), kot da imajo koncert, zunaj jim je spremljevalno zvočno kuliso delalo šumenje listja, dihanje trave in neslišen zvok samote. Mesto, na katerem sem stala, ni bilo pravo. Odtacala sem po pločniku in se skoraj zalepila na sveže prepleskane rešetke, ki varujejo kletna okna. Na srečo je barva že nekoliko prijela in uspelo se mi je rešiti brez žaganja stopal.

Legla sem na travo in se zazrla v zvezde. Misli so med preštevanjem letal odfrčale beyond. Prezgodaj je še za njihovo razpršitev v veliki kruti in temni svet.

Uživajte v tara-ra-ra-ra in bodite nocoj (danes) malo good, malo bad in malo ugly 😉 Grem še za trenutek zret v zvezde…