Month: July 2008

Včeraj zvečer je Sparki v smehu pripovedoval o pripetljaju s sodelavcem v turistični agenciji, mene pa je spomnil na podobni peripetiji, v katerih sem bila žal glavna igralka.

Kaj ima pri tem čelak? Vse bo jasno čez nekaj vrstic.

Peripetija #1

S Sparkijem sva šla v večjo športno trgovino, recimo ji Harvest (kot žetev), po športne pripomočke. Ko sva pricopotala na blagajno, sem kot vljudno in lepo vzgojeno bitje pozdravila, Sparki pa nič. Dejansko sem pozdravila že, ko sva vstopila v trgovino, vendar, hej!, to je velika trgovina in mesto, kjer se ljudje ne pozdravljajo.

Ob mojem pozdravu je bledolična in svetlolasa gospodična za mikroninko časa dvignila glavo in pošpegala proti Sparkiju. Ker sem jo razumela, da ji je pripadnik nasprotnega spola bolj všečen kot malo Sparklovje zraven, sem vse skupaj seveda mirno prenesla. Po hitri kalkulaciji cen nabranega sem ugotovila, da znesek presega vrednost drobiža v moji denarnici, zato sem (Sparkiju) rekla, da bom plačala s kartico. Strinjal se je in se mimo blagajne pomaknil pomaknil proti izhodu. Še vedno bledolično in svetlolaso bitje je medtem navlačilo nabrane artikle gor in dol in gor in dol po bralniku črtne kode, nato pa poing! boing! s krasno zmanikiranimi nohti poškljocalo dva gumba na blagajni. Vzela je ponujeno kartico iz mojih rok, ne da bi se sploh ozrla proti meni. Porinila je izpisek s kulijem proti mojim rokam in izpod trepalnic mežikala Sparkiju, ki je še vedno strašno nezainteresirano stal pri izhodu. Njeno mežikanje in popolna ignoranca sta me začeli mičkeno iritirati, a sem molčala kot dobro vzgojeno, precej liberalno in relativno potrpežljivo bitje.

Pograbila sem vrečke, svetlolasa in bledolična ženska pa je dvignila glavo, pogledala Sparkija v oči in mu rekla : “Hvala gospod!”. V Harvestu v Celju sem pustila svojo spodnjo čeljust — če jo kdo najde, naj mi jo prosim vrne. 👿 :seba:

Doma sem očetu povedala, kaj se je zgodilo. Sparki si je pri tem sončil zobe (se režal kot opičnjak), oče pa mi je rekel: “Preobčutljiva si.“

Peripetija #2

Z očetom sva šla v trgovino z najrazličnejšim (gradbenim in inštalacijskim) materialom, recimo ji Murkoor. Nabrala sva za pol vozička robe in ga odvalila do blagajne. Oče se je postavil pred voz in za blagajno k izhodu, sama pa sem nadevala kupljene stvari na trak. Ker je bila večina stvari zame, sem na glas rekla : “Ati, pusti! Bom jaz vse skupaj plačala.”

Starejša, skravžljana blagajničarka z očali je medtem navlačila artikle gor in dol in gor in dol, pri tem izmenično pogledovala mene in očeta, nato še malo blagajno in malo tekoči trak. Poing! boing! je poklofala tista dva gumba na blagajni (zakaj vedno poing! boing! in dva gumba?!) in povedala znesek. V roke sem ji dala bankovec in z odprto denarnico in stegnjeno roko čakala na drobiž.

Skravžljana gospa z očali je v svojo roko nabrala drobiž, dodala račun, se zasukala za devetdeset stopinj, da sem dejansko slišala, kako ji je škrtnilo v križu, dala denar očetu v roke in rekla: “Hvala gospod!”.

Z odprto denarnico in stegnjeno roko sem stala pred njo in pozabila dihati. V Murkooru v Mariboru sem pustila svojo zgornjo čeljust (spodnjo sem že v peripetiji #1). :scotsman: 👿 Če jo kdo najde, naj jo prosim vrne lastnici, da bo lahko vsaj normalno živela, govorila in jedla.

Preden sem se zbudila iz šoka, me je oče že odvlekel iz trgovine, ker je na mojem obrazu prepoznal tipične znake napada stekline. Ko sem se izpenila, izbentila in odvreščala in ko me je pomirila kava s smetano, je oče rekel: “Preobčutljiva si.” 🙄 😡

Ja, 181 cm visok moški s 100+ kilami res pogosto (beri nikoli) doživi tako očitno izraženo nespoštovanje, medtem ko smo vsa 152 cm visoka bitja s 50+ kilami strašno občutljiva, sploh ko se nas tako (ne)spoštljivo ignorira.

Porkamadona, babnice blagajniške!!!!! 😡 👿 :seba:

Naslednja, ki si bo drznila narediti nekaj tako nespoštljivega, kot je od mene vzeti denar, drobiž pa kljub moji stegnjeni roki in odprti denarnici vrniti nekomu drugemu, bo dobila čelaka. Zastonj in na čisto spoštljiv način. S hvala lepa na koncu. :seba: Takole nespoštovanje je na prvi strani pravilnika “Kako razpizditi bitje” Za zdaj vadim čelaka na štoku.

Pri dogodku s Sparkijem in njegovim sodelavcem je gospodična v turistični agenciji ves čas nagovarjala in razlagala Sparkiju (ki je stal pri izhodu), čeprav je sodelavec prišel po katalog in stal s katalogom v roki…

Povejte mi, sem res preobčutljiva? Obljubim, da ne boste dobili čelaka, če mi rečete/napišete, da sem 😆 Želim vaše odkrito mnenje. 😆

Slovarček:

• peripetija: ne popolnoma vsakodnevni nepomemben dogodek
• čelak: udarec z glavo v stilu Zinedine Zidana (ko je dal čelaka Materazziju)
• pricopotati: stopicati z majhnimi koraki; kaj češ, eni imamo kratke noge
• pošpegati: skrivoma pogledati, a ne dovolj skrivoma, da jaz ne bi opazila!
• poškljocati: podobno kot poklofati, le da se lahko poškljocati uporabi tudi za klikanje z miško
• navlačiti: vleči sem ter tja in še enkrat sem ter tja, tako kot to počne mačka z mladiči
• poklofati: pritisniti na gumb na tak način, da se sliši ping! boing!
• štok: podboj vrat