Preden polomite tipkovnice, jezike in ušesa — naslov pomeni “Finsko? Ne razumem.” Brez strahu, ne bom pisala v finščini, ker ne znam. Ne bom govorila finsko, ker ne znam. Mogoče eno besedo. Ali dve 
Kiitos. Hvala. Ravintola. Restavracija. Zdaj jih veste tudi vi in se lahko bahate pred drugimi.
Od besed… k fotkam iz Helsinkov 😀
Resno se sprašujem, če nisem bad to the bone. Zakaj? Ker sem pokvarila Siol. Ne vem, kako si naj sicer razlagam, da po današnjem večkratnem komentiranju treh blogov na Siolu, ta ne dela več? Ne blogi, ne Siolova stran… nada, null-koma-jozef, niente, nothing, gar nichts.
Saj vem, da si pripisujem zasluge za nekaj, kar sploh nisem ušpičila in kar ne bi hotela ušpičiti, pa vseeno. Vsaj malo zadoščenje ob jezici, ker sem ravno spesnila tri huronsko smešne komentarje, ki jih nisem shranila 👿 Kdo mi bo verjel, da so bili res huronsko smešni? Ampak res so bili… res! Vsaj meni
Bad to the bone:
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=Vc0LPn1-vwA]
Nazaj sem. 100% in ne le 91,4%, čeprav še ne na polnih 100% 🙂 Čaka me gora stvari: praznjenje kovčka, komentiranje vaših blogov in mojega, seveda 🙂
Za začetek ena retrospektivna…
Zaspano četrtkovo jutro, dan pred odhodom v Helsinke in dan za predstavitev.
Čeprav je bil dan D, se mi ni vstajalo, oči se nikakor niso hotele odpreti, roka je sama iskala budilko na telefonu in jo prestavljala po 15 minut. Še bi spala, še… težke oči, kljub temu, da nisva ponočevala. Ali dnevovala. Ali kakorkoli bi to finsko ne-temó lahko imenoval.
Predstavitev je minila brez težav. Kljub temu imam vedno znova občutek, da nisem primerna za znanstvenico. Rada bi bila smešna, a obenem imam občutek, da smeh ne sodi v znanost. Ne moreš biti resen in hkrati smešen, prav tako se ne moreš smejati na račun toplogrednih plinov, ali pač? Je prdenje avstralskih ovc smešna zadeva? Imajo ozonske luknje in toplogredni plini kaj skupnega? In ne, nisem zavila s poti računalništva, samo o bodočih projektih sem razmišljala… na glas
Tortica z gozdnimi sadeži je bila presenetljivo sočna in hudo dobra. Morda ne toliko presenetljiva, ker so me Finci že ob zadnjem obisku definitivno prepričali s svojimi marmeladami, ki so pregrešno dobre in pregrešno sadne – nikakor ne približki, ampak žlica sadja za prste oblizat. Sladoled z okusom po v pečici pečenih jabolkih me je presunil. Nekoč moram svojim gostom, ko bom goste sploh lahko imela, ponuditi pečena jabolka s cimetom, vaniljo in morda zdrobljenim biskvitom… pečeno v pečici in kot spomin na Finsko, njena jezera in njene brezove gozdove. Jabolka in breze nimajo nič skupnega, ne vonja, ne okusa, ne videza, le moj spomin – eden izmed lepših tule. Sužnja vanilje kupim kekse z vaniljo v upanju, da se jim bom lahko uprla. Skoraj mi uspeva. Čeprav je čez slabo uro večerja, si ne morem pomagati, da si ne bi enega ali dveh privoščila. Kar je nekaterim cigaret, je meni keks z vaniljo. Jyväshyvä Paussi Vanilja. Fenomenalno dobri keksi in jaz moram nehati.