Če bi vsi vzeli vse na izi, bi nam bilo veliko bolj izi
Month: May 2008
Vaške kronike in mali Svet
Vsaka vas je mali svet. Tudi vsako selo je mali svet. Za vsak slučaj, da ne bi kdo mislil, da zanemarjam zaselke 😆
Ker je Zvita opisala nekaj cvetk s travnika Ljudi iz pi*ke materine in ker je mislila, da se meni vedno samo smeje (no ja, skoraj vedno pa res), sem se odločila predstaviti en ali dva vpogleda v našo vaško kroniko.
Vas (ves, selo, village, Dorf, aldea) je Mikrokozmos, mali Svet, v katerem se dogaja dobro in slabo, veselo in žalostno, komično in tragično, pa še cel kup bedarij na kvadrat. Mestjanarji (ljubkovalni vzdevek za prebivalce v mestnih blokih) pol tolko ne doživijo, vsaj mikroskopskih stvari, kot se dogodi običnemu seljaku ali vaščanu 🙂
Pri nas na vasi se (skoraj) vedno ve, katera krava (dvo- ali večnožna) bo povrgla, kdo je bil bik (dvo- ali večnožni), ki je daroval osnovno sestavino. Tako pač je in nič drugače. Mene te stvari običajno zaobidejo, ker kot netipična vaščanka ne sedim vsak dan po tri ure na oknu in ne opazujem vse kravc in bikcev, ki gredo mimo. Tudi ne hodim na tržnico in ne počakam sosede, ki pride z avtobusa samo zato, da bi izvedela kdo kaj komu zakaj in kako. Pač ne 🙂 Na mojo žalost (ali nesrečno informiranost) uspem ob enkratnem obisku avtobusa izvedeti vse za nazaj in naprej. Oh ta nesrečna globalizacija
Zadnjič enkrat sva z očetom premlevala, koliko starejših moških (60+) še imamo v naši in najbližjih vaseh. Ugotovila sva, da bore malo. Naštela sva jih dvanajst (!), ki so se na tak ali drugačen način obesili, tri je pobrala pijača, dva rak. Krasna statistika, sploh tista s štrikom. Zdaj se pa sprašujem, kaj je botrovalo popularnosti štrikovja? Babnce ali kaj drugega?
Pred leti smo imeli pri sosedih diskač-wannabe, ko pretepi, vpitje, lomastenje in dirjanje z avtomobili po naši ubogi vaški stezici ni bilo nič eksotičnega. Psi lajajo, karavana pa gre naprej
Najbolj smešno pri vsej stvari je, da občasno na avtobusu vidim (10 let mlajšo) sosedo, s katero tu in tam spregovoriva kakšno besedo, nisem pa vedela njenega imena (je priseljenka zadnjih x let) … zadnjič pa sem jo našla na Facebooku 😆 Svašta. Našo vas sva povzdignili v informacijsko dobo.
Zvita, vidiš, tudi mi smo v v pi*ki materini, le da je druga 😆
Naslednjič v Vaških kronikah o multinacionalni razširitvi naše vasi bogu za koleni…
Zbor Vršacev in zvin gležnja
Sobotni dan je bil lep in pester in zvinjen 🙂
Začelo se je z zanimivim blogersko-neblogerskim “hej ho hej ho, mi v hribček zdaj gremo” izletom do Bohorskih slapov (kodno ime Zbor Vršacev) z Bubo Švabom, Piko in MaMlazom in mojo malenkostjo (kar se blogerske zasedbe tiče) ter Bubovo Bubo in mojim Sparkijem (kar se neblogerske zasedbe tiče). Bilo je kratko ali sladko: pojedli smo dve čokoladi, videli dva slapova, videli Bubo v celem spektru fotografskih akcij, zvedeli marsikaj poučnega o toploti (hvala!) in zaključili z odo Chucku Norissu in Rambu (to je bil hec 😆 ). Upam, da še kdaj! 😆
Nadaljevanje je bilo še pestrejše (vsaj adrenalinsko). Nepredvidljivemu makedamu je sledila nezgoda (moja prva motoristična nesreča, na srečo zelo blaga), kjer je moj gleženj na sestanku z zemljo in motorjem dejal, da ima tega sestanka dovolj in da si gre enega zvit. In je zvinjen. Tek za nekaj časa odpade, hodim kot Krjavljelj, kar pa ne pomeni, da mora moje pisanje tule krevsati le na eno nogo. Lahko kar na obe
Hej ho hej ho hej ho, v hribček zdaj gremo…
Mamlaz v elementu. Poskrbel je za razmigovanje naših trebušnih mišic 😆