Month: May 2008

Nekdo od Nekje Zgoraj te gleda!

  By , ,

Že zadnjič sem napovedala, da moje srečanje z vesoljcem in črnim bikom verjetno ni bilo zadnje. Nisem se motila.

Prišla sta in mi servirala čudno zgodbo o občutku nadzora od Nekje zgoraj. Ker nisem hotela verjeti, sta mi postregla s fotodokazi.

Vesoljec (recimo mu Roki Modri) je kot ponavadi stikal za novostmi na tem čudnem planetu, iskal čudovite zelene pošasti in se brigal za stvari, ki ga sploh ne bi smele brigati.

Njegov zvesti črni bik Veliki črni bik je pozorno motril okolico, da bi Rokija Modrega ob prvem znaku nevarnosti ponesel na varno. Naenkrat je njegovo prazno-črno oko uzrlo res čuden prizor. Rokiju Modremu je s pihom namignil, naj se potuhne, ker se obeta nova vznemirljiva dogodivščina, ki jo morata povedati Sparkici, tako željni vznemirljivih stvari. Tako Roki Modri kot Veliki črni bik sta se skrila…

Dva vojščaka, zavoljo preprostosti zgodbe jima recimo Bakreni in Srebrni, sta splezala na za njiju določen stražarski položaj.

Bakreni: Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Zadnje dni imam tako trda kolena. 🙁
Srebrni: Kaj ne poveš… 😯 Res zanimivo, tudi mene dajejo kolena. Tako trda so in tako neupogljiva. Starava se, sablja moja. 😕
Bakreni: Veš kaj? Ne morem se znebiti občutka, da naju nekdo opazuje. Nekdo od Nekje Zgoraj… 😮
Srebrni: Bi rekel, da ni res, vendar imam isti občutek 😕

Bakrenega in Srebrnega občutek ni varal. Za njunim hrbtom so trije člani plemena NigabloInNebo, vse tri smo zadnjič lahko opazovali v akciji Kako fentati zadnjega dinozavra, možganili o tem, kako bi Bakrenemu in Srebrnemu zagodli. Njihove ženske so jih namreč spravile na rob Razuma pred prepadom Blaznosti. Po čudnih kanalih so izvedele za njihovo mehko plat in dobrosrčnost ob peripetiji s poslednjim dinozavrom, kar jim nikakor ni bilo povšeči. Napele so jim ušesa in jih poslale na kazensko misijo. Kazenski misiji primerno razpoloženi so Irokezar (vodja trojice), MamSulico in TudiJazSemNašelSulico razglabljali v skrivališču…

Irokezar: Srce se mi para, ko ju (Bakrenega in Srebrnega) gledam, vendar je zdaj prelepa priložnost, da ju prestrašimo. Ajd, gremo!
MamSulico: Slab občutek imam glede izzivanja usode z godenjem. Še zdaj imam migrenske napade zaradi Ženkice. Kako mi jih bo šele napela, če bo slišala, da smo Bakrenemu zagodli. Mislim, da Ženkica ljubimka z njim. Nimam dokazov, a vem, da je res. Pa še nek čuden občutek imam…
TudiJazSemNašelSulico: … občutek, da nas nekdo od Nekje Zgoraj gleda? 😯
Irokezar: Mevži! 😡 Čeprav… tudi mene obdaja nerazložljiva vibracija gledanja od Nekje Zgoraj?! 😐

Ženkica, ki TudiJazSemNašelSulici ni zaupala, je preventivno sledila Bakrenemu in Srebrnemu, da bi preprečila morebitno katastrofo. Čeprav je vedela, da benigno ljubosumje TudiJazSemNašelSulice ne more škodovati Bakrenemu, ji notranji nemir ni pustil spati. Bala se je, da jih je morda zadnjič preveč napela TudiJazSemNašelSulici in da mu lahko nekega dne poči film. Ždela je na skali in opazovala celotno dogajanje. Čez čas jo je začela motiti slutnja, da jo nekdo opazuje… Nekdo od Nekje Zgoraj.

Velikemu črnemu biku je bilo dovolj čakanja in nesmiselnega občutka, da nekdo od Nekje Zgoraj tako grdo manipulira z njim. Jezno je zapihal in zapuhal, skopal s kopiti, Roki Modri je prilezel iz skrivališča, se povzpel nanj in že sta oddrvela. Ženkica v zamaknjenosti ni opazila, da je Veliki črni bik pobral Rokija Modrega. Še naprej je skrbno spremljala dogajanje…

Kaj se je zgodilo po odhodu mojih vrlih spremljevalcev nezaslišano razburljivih dogajanj, se ne ve.

Ne še. :mrgreen: Do naslednjič!

Ko je bil bog še mali pubec…

  By ,
Richard Dean Anderson as MacGyverImage via Wikipedia

Ko je bil bog še mali pubec, jaz pa mala deklina, sem morala vsak drugi dan k sosedu po mleko…

V trgovinah se je takrat mleko kupovalo v vrečkah, deklina pa ga je nosila domov v plehnati kanglici; kasneje, ko jo je mama modernizirala, je dobila celo plastično kanglico s pokrovom. Po mleko je hodila zvečer, nikoli pred pol sedmo in nikoli po pol osmi; od pol sedme naprej so namreč že imeli mleko namolženo. Kratko obdobje je hodila po mleko skupaj s sosedo (taisto iz prejšnje objave), a večino časa sama. Kot deklinčiki se ji je petnajst minutna hoja do soseda zdela strašansko dolga. Najprej v hrib, nato daljši kos po glavni cesti, kjer vozi celo avtobus, do sosedov, tam je prevzela mleko, nato spet daljši kos po glavni cesti in po hribu navzdol. Mladi umi so strašno kreativni, sploh če jim je vsakodnevno (ali vsako-drugo-dnevno) petnajstminutno opravilo huda muka, na katero se je bilo potrebno umsko pripravljati skoraj ves dan, ali vsaj ves popoldan.

“Moram danes po mleko?”
“Ja, moraš…”
“Bi šla danes ti?”
“Ne bodi smešna. Vzemi kanglico, ura je pol sedem.”

Pol sedmih je bila strašansko nerodna ura. Zakaj? Ob pol sedmih se je pričel Night Rider (Michael Knight in njegov avto K.I.T.T.), kasneje, ko se je Night Rider izpel, je bil na vrsti MacGyver. Oboje na ORF 1 (domače Avstrija Ena) in kateregakoli od delov je bil greh izpustiti. Če je deklina šla od doma deset minut prej, ji ni koristilo, ker je morala čakati pri sosedu. Redko se je zgodilo, da bi do pol sedmih že podojili pomolzli. V najboljšem primeru je zamudila 10 minut nanizanke, v najslabšem primeru je ujela le zadnjih 5 do 7 minut 🙁

Potrebno je poudariti, da dileme glede tega, kdo bo šel po mleko, ni bilo. Deklina je bila edinka in je še vedno edinka. Če edincem ni potrebno deliti igrač z drugimi, tudi dela in opravkov ne morejo deliti z drugimi.

Ker deklinčika ni mogla deliti svoje obveznosti, je bila prisiljena razmišljati, kako bi skrajšala čas hoje po mleko, da ne bi zamudila preveč dogajanja v nanizanki. Nekajkrat je poskusila iti po mleko s kolesom, vendar so se skoraj vsi poskusi klavrno končali. Tako ali drugače je iz kanglice (plastične posode) steklo najmanj za kozarec mleka. Včasih je razlila celo kanglico. Verjetno ni potrebno pojasnjevati, da deklinina mama ni bila navdušena nad takšnimi izgubami. Kolo je bilo prepovedano odsvetovano.

Poskusila je z uvedbo bližnjice preko hriba. Ustaljena pot v hrib je bila asfaltirana, medtem ko je bila bližnjica travnata in polna blatnih pasti, še posebej v mokrem vremenu. Ko se je deklina nekajkrat zaporedoma vrgla na hrbet in po sebi polila celo kanglo mleka (1,5 do 2 litra), je bila tudi uporaba bližnjice prepovedana odsvetovana.

Žal je deklina od teh klavrnih poskusov naprej redno zamujala vsak drugi del nanizanke. Mama se sploh ni zavedala, kake duševne posledice bo to imelo za njeno hči. Hči še danes ne more preboleti, da ni videla, kako je MacGyver vsak drugi dan rešil svet, medtem ko je sama hodila po mleko.

Kruta je bila usoda nas (napol) kmečkih deklin…

Še slovarček za tiste, ki morebiti katere od pogovornih besed niste razumeli:

  • pubec = fantič, fant
  • deklina = deklica, dekle
  • deklinčika = dekletce
  • kangla = običajno nekoliko višja kovinska posoda, v kateri se je nosilo mleko

Preveč običajen dan

  By ,

Danes bi lahko bil poseben dan, če bi si hudo želela. A ni. Je samo običajen dan, skoraj preveč običajen.
Čevlji škripljejo, v gležnju še zmeraj kljuva (kljub opornici) in zato ne morem ‘preteči’ svojih misli, narediti samoanalize in priti do zaključka, da analiza že v začetku ni imela nobenega smisla. Doma sem pozabila prenosnikov usmernik, baterija drži le pol ure 🙁 Na srečo imam v službi še stacionarni računalnik (stacionarni je le, če ga ne premikam z nogami levo desno), ki zdaj trpi in prenaša izliv čisto običajnih bedarij. Prenosnik se je tega že navadil 😉

Včeraj je bil malo manj običajen dan, a še vedno ne poseben. Popoldan sem se odločila, da grem nazaj v mesto poiskati grafite. Misija je sicer uspela, a rezultati niso bili zadovoljivi. Morda so tudi grafitarji zgubili motivacijo, podoživljajo maj-effekt ali napade mood-swinganja. Ne vem.
Vožnja domov je bila bolj zanimiva, ker sem skoraj spregledala soseda (no, sosedinega fanta). Nisem ga prepoznala, ker ga še nikoli nisem videla bližje kot na 50 metrov. Do včeraj 🙂

Poanta: po klepetu z njim sem ugotovila, da je Slovenija majhna, svet še manjši. Dejansko je frnikola (znana tudi kot kičkugla, vsaj na mojem koncu)… in frnikolanje mi je obudilo celo goro spominov iz otroštva: vse moje Velike (Prve Prave) Ljubezni, vse vragolije, ki sva jih ušpičili s sosedo (ne njenim fantom), igranje osla, hojo po mleko,… Frnikolanje me je spomnilo tudi, da se moram boriti proti statičnosti, da lahko vsak dan rastem, vsak dan zvem kaj novega, vsak dan najdem delček sestavljanke, ki ji bom pri 96 letih (ako bog oz. kdo drug da) morda lahko rekla Jaz. Ne smem zatreti otroka (in otročarij) v sebi, ne smem se prepustiti toku “tako je lažje, obnašaj se letom primerno, umiri se, ustali se, nehaj opazovati, nehaj videti, nehaj misliti“, boriti se moram proti samotarstvu, ker vedno znova ugotovim, da sem kljub vsemu uživanju v samoti še vedno socialno bitje, ki potrebuje druge in drugi potrebujejo mene (upam)… Dovolj filozofiranja, ostalo bom premlela pri sebi 🙂

Najpomembnejša stvar, ki mi jo bo danes dopoldne uspelo narediti, je razapnenje službenega (mojega) grelca vode 🙂 Zadnje tedne pušča grelec v vodi (za kavo, čaj) čudne bele kosme… Vem, da ga skrbi, da mi ne zmanjka kalcija za kosti, vendar mi ni treba zraven dobiti še poapnenja žil?! Ali pač?!

Naj bo danes običajen dan, lahko je tudi preveč običajen. Proti večeru razapnim še njega :mrgreen: