Človečki moji, zdaj gre zares. Čisto zares. Pišem Ga. Teče zadnje (akademsko) leto, potem pa bo treba začeti živeti, tako kot to delajo Veliki. Šiht od šeste do šeste (zdaj je od šeste do sedme, pa še malo zraven). Ali pa ne. Pišem Ga, da se mi kar blodi. Berem članke, pišem članke, meljem, meljem, ušesa žarijo, ker možganostroj (in miške v njem) dela kot parni stroj. Čuh čuh. Premorem veliko več kreativnosti in inovativnosti, kot sem si sploh kadarkoli želela, sploh s področja izogibanja pisanja Ga.
Ojoj, pa res gre zares. Ni več izgovorov “oh-saj-še-imam-x-let-ni-panike“. Ni več heca. Drug teden oddajam prijavo teme. Ojoj…
Pa saj bo zabavno. Zakaj? Ker Ga bom delala na področju, ki me zanima. Besede, besede, besede, njih glave in noge, z mašinco jih bom prerešetala, slabe besede ven zmetala, ugotovila vsa vaša občutja in počutja, razgalila vse vaše probleme, o besede, besede. Mašince bodo zverince, ki bodo mlele. Zdaj gre zares in z mano ni heca. Razen takrat ko je. Besede, besede, mašince jih bodo zmlele, primerjale in zmerjale, obračale, zavračale, jim namenjale pozornost ali pa jih zavrgle kot ovitek bonboniere. Čuh čuh.
Zdaj gre zares, človečki moji, potem pa za ples. Še prej se moram naučiti plesati rumbo. In pozabiti racanje.
Sem pač na kmetih gor rasla, čeprav brez kravice Jagode.
