Nabija. V glavi. Basi, činele, rompompom, vmes še žaga, Čisto običajna stvar in brusilka, njena sestrična, tudi Čisto običajna stvar. Bi jo odšraufala to glavo, pa se ne da. Bojim se, če bi mi uspelo po na-ključ-igrivi -ni usodi, je ne bi več našla med vsemu kupi črk, ki se premetavajo kot delfini po papirju.
Očeta boli zob. Lep, krasen, cel zob. Že dva dni. Zobozdravnica modruje in vrta, navrta, išče nafto, nafte ni, v zobu pa še kljuje. Danes je petek, konec sveta in slepa trmasta prepričanost, kako zobozdravnik, ki dežurno bdi nad vesoljem, hudobno čaka, da izpuli zob. Meni nič in tebi nič in zob je preč.
Med čakanjem na grand finale uzrem tisto luč v službi, ki razsvetljuje in ki sveti sebi sama v sebi. Za konec, za epilog, posveti še na moj prestol in mi spije tisti kanček energije, kot svetlobni vampir, ki čaka, da se moj duh poravna z bitjem src vseh čričkov in čebelic, potem pa neusmiljeno ugrizne in trdi, da je praznina odrešitev, da je tema luč in da živim v svetlobi, ki ji ni obstati.
Grem. Iščem. Acetilsalicilno kislino. Danes ni več moj dan. Bil je, a ni več.
Program ne more biti tako zmešan in tako sparksastično lep 😆
