…kaj občutiš. Tudi ko ti piše na obrazu, tudi ko vsak odboj svetlobe v očeh govori po svoje. Karkoli že počneš, ne povej.
Ne povej, da bi rad živela istočasno tri življenja, ker veš, da v svojem ne moreš živeti vsega.
Ne povej, čeprav se ti jezik spotakne ob lastno izmišljotino in podkrilo resnice namigne na svoj obstoj.
Ne povej, da si sama svoj ogenj, ki se greje in hladi, ko izgoreva sam vase.
Karkoli že počneš, ne povej.
Preveč se sekiramo zaradi malenkosti, ki sploh niso pomembne. Divji češnji je pač čisto vseeno, na kateri veji opičjega drevesa sedim (analogija službene hierarhije) – ali gledam riti, ali sem sama rit, v katero bi drugi zijali in se ji dobrikali. Kopriva za plotom se ne zmeni za tistih pet kil, ki so med mano in tri številke manjšimi hlačami (ne da bi jih potrebovala…).
Tipičen aussie odziv na moje cankarjanske izjave “Sorry … (fill the gap 😆 )“: No worries, mate.
Tipičen aussie odziv na moje “Thank you for…“: No worries.
Končno sem našla novi življenjski moto za prebijanje skozi gomile kakcev pod opičjim drevesom – trenutno sem še pri tleh, kjer bi rabila bager, imam pa le čajno žličko. No worries, mate. No worries. Zdaj pa grem pojest Rupurut 
Za vsak slučaj, če se moto ne zasidra dovolj trdno.
Uvertura: Fittipaldijeva objava me je spodbudila, da sem z delcem palca na nogi podrezala po “ohoho bejbe” svoji trenutni glasbeni podlagi ob večernem delu. “Letimo i letimo” si popevajo črke na člankih, ki jih žulim že ves večer, med tem ko “pom pom pompompom” Edo Maajka poje o Djedu Mrazu.
Moj poslušalski spekter “Ja Mraz sam, de djeco stan’te u red” je tako širok, da ga ne dobim skozi vrata, še manj skozi streho. “Hohoho bejbe, reci djede, pjevaj” o vseh glasbenih pasmah, ki jih prenese moje uho – trajalo bi do neskončnosti (vmes v trgovino) in nazaj, kar je definitivno prehudo nategovanje tvoje težko pridobljene pozornosti, dragi bralec 🙂
Edino, kar ne prenesem — obvezno zadanem loterijski migrenski napad — je nizkotonsko (basovsko) utripanje in enolično ponavljanje istih zvokov v nesramen nedogled. Aja, hudobno in živčno zavijanje saksofona v večini džezovske, ne ravno lahkotne muzike me spravi v fazo lemurja. Iskati začnem dovolj visok objekt, da bi se vrgla z njega. Poudarjam, da je opisano le moje dojemanje te zvrsti glasbe in ne pljuvanje po njej.
Slišala sem že marsikaj in bom še kaj, če me prej ne zbije kakšna steklenica Coca-Cole, vržena iz letala. Še pomnite tovariši Bogovi so padli na glavo? 🙂 Tisti, ki bi me drznil soditi po tem, kar me je slišal poslušati (madona, kakšna besedna zveza), bi hitro usekal mimo, brcnil v temo in zadel samega Luciferja v čelo. Ne poslušam x izvedb turbofolka in ne nevrotičnih trans komadov trajajočih več ur, ker ima tako eno kot drugo grozljive stranske učinke name. Zamerim pa Zoranu Predinu, katerega pesmi so mi načeloma všeč, da je lani (se mi zdi) v eni izmed oddaj Trenja gledalcem/poslušalcem glasbe brez (za njega značilnih) paradoksno zavozlanih liričnih vezalk in kompleksne vsebine dal med vrsticami vedeti, da samo zabiti voli poslušajo takšno glasbo. Ali da so izvajalci takšne glasbe zabiti voli?! Ali nekaj v tem stilu 🙂 Kaj pa tisto: živi in pusti živeti? Oz. poslušaj in pusti poslušati? Oz. poj in pusti peti? Zoki, Zoki, ne serji ga s takimi…
Intermezzo: Všeč mi je klasični ro(c)k – zadnje dni sto na uro vrtim Inxs, ker sem v njihovih pesmih tam, kjer sem bila še nekaj dni nazaj 🙂 Jezna sem na Freddyja, da je umrl iz tako bedastega razloga, Bono in ostali U2-jevci so vedno dobrodošli v moji hiši, Led Zeppelin je parkiran pred hišo. Všeč mi je tudi bolj darkerska stran s kovinskim prizvokom, da ne pozabim Apocalyptice! Vse to je le mikroskopski delček spektra in ta podrobna glasboizpoved je namenjena predvsem Bubi, da se ne bi od razočaranja nad mojim poslušalskim eksperimentiranjem odločil nikoli več (never ever again) brati mojega bluzenja tukaj in/ali v komentarjih na njegovem blogu 😕 (Buba se je pridružil Mary na Možganostrojskem piedestalu. Pravzaprav je bil tam že prej.)
Grand finale: Ludeki – poslušajte, kar vam paše. Jaz vsekakor bom 😆 Prosim le, da ne nabijate ponavljajočih se basov/nizkotonskih valovanj zraka, ko sem zraven 😆 Hvala za razumevanje.
And I realize you‘re mine
Indeed a fool of mine
Aahhh
(Queens of the Stone Age – No one knows)
