Nočem te nazaj

Danes sem po radiu slišala komad Nočem te nazaj (Da Phenomena).
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=48B9CTk4rNY&rel=1]

Kot da bi poslušala svoj notranji glas 🙂 Koncentrat ljubezenske filozofije za zapuščene.

Men se zdi dober odličen komad, kar prime me, da bi skakala naokol in se drla na ves glas (čeprav to ni več primerno za kvazi resna dekleta moje starosti). Na to bi se dalo teči do Lune in nazaj. Pa kaj teči, drveti!

Ex-x, nočem te nazaj, nimava delat kaj…

Pri določenih srčnih zadevščinah, kot so npr. pretekle zveze, je zelo dobro, celo priporočljivo prerezati popkovino, odstraniti vse vezi in iti svojo pot. Je bolj zdravo za vse vpletene. Moj sodelavec se s tem ravno ne strinja – veselo ohranja stike z bivšo, a bo že spoznal 😆 Upam, da pravočasno. 👿 😉

Plodovito plodno jutro (svet po meri)

Ne bom o onegavljenju, pač pa o plodovitem jutranjem teku, med katerim se je moja glava napolnila z neumnostmi, pa tudi s kakšno bolj globoko mislijo. Takšen občutek imam 😆

Ker sem računalničarka (tudi programerka), pogosto atipična, nekoliko redkeje anemična, večkrat razmišljam po računalniško. Poklicna deformacija, pa kaj… Naj razpredem eno izmed svojih današnjih neumnosti globokih misli…

Ko so mimo mene po cesti švigali BMWji in Audiji, po drugi strani pa ropotala, ki jih je le še rja držala skupaj, me je prešinilo. Kaj če bi lahko vsak od nas imel svet po meri? Recimo, da bi imeli za svoje življenje na voljo konfiguracijski meni z različnimi zavihki, npr.: Okolica, Svet, Osebnost, Materialne dobrine, Vrednote… Na teh zavihkih bi lahko po mili volji vklapljali in izklapljali najrazličnejše stvari. Le kaj bi izklopila? In kaj bi vklopila?

Pri sebi imam razčiščeno, da je (a) avto (ne glede na znamko) le prevozno sredstvo, (b) še tako krasno in gromozansko stanovanje le zagrajen prostor, v katerem se da enako krasno samevati kot v majhni hiški ali pa majhnem stanovanju v bloku, (c) denar sicer potreben, ni pa vse na svetu (krsta nima žepov), (č) spoštovanje do sebe predpogoj za spoštovanje drugih, (d) potreben trud pri pridobivanju nečesa, da to potem ceniš, (e) ljubezen (čeprav morda le starševska, prijateljska, ali celo ljubezen do samega sebe) edino, kar te izvleče iz črnega brezna obupa, in še marsikaj…

Strašno me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi tistim, ki so jim materialne stvari osnovne vrednote, ki se cenijo po tem koliko imajo najdražjih stvari, v njihovem svetu po meri izklopili druge ljudi. Da bi bili kakšno leto čisto sami na svetu. Puf, da bi izginili vsi ljudje (po celem svetu), vse drugo pa bi ostalo. Bi potem razmišljali drugače? Bi se še vedno cenili in ocenjevali preko oči drugih? Bi jim imeti drag avto, vilo, najdražje stvari na svetu pomenilo isto kot sedaj? Bi? Bi res?

Želim si, da bi bila Veliki Globalni Administrator (ne Bog! da ne bo kdo pomislil na kaj takega), ki bi lahko naredil globalni eksperiment z vklapljanjem in izklapljanjem možnosti v svetovih po meri. Morda bi lahko rešila kako dušo, ki zdaj (po mojem skromnem mnenju) zastruplja druge duše… Lahko pa, da je moje razmišljanje čisto mimo in bi bilo potrebno rešiti mene.

Deklica

CIA… svašta

Med nabiranjem gradiv za članek sem našla zelo zanimivo povezavo – CIA spletno stran The World Factbook, na kateri se najde tudi Slovenija (kdo bi si mislil)… To ni nič, bi morda kdo pomislil. Nič?

Malo me je zaskrbelo, ko sem ugotovila, da ve CIA več o moji državi kot jaz sama 🙂 Če bom kdaj v dvomih, koliko nas tlači zemljo v tej majhni deželici, bom preverila na tej strani… Zanimivo, trdijo tudi, da je pri nas 1,251 milijona uporabnikov interneta (iz 2006). Me prav zanima, zakaj ga še preostanek do 2 milijona nima?! O naši internetni kalvariji, kako smo si na podeželju (vukojebina?!) zaželeli interneta, pa kdaj drugič, ko me bodo pri Siolu dovolj razjezili… Morda pri naslednji položnici.

Upam, da ne bom kdaj na tej strani našla tudi povprečno število zob, las in velikost noge… zase seveda.