Včasih se resno sprašujem, ali so ljudje, ki se označujejo za svetlobo drugih, res luči (npr. sonce), ali samo lunatiki. Ne vem, vendar dvomim, da se prave ‘lučke’ razglašajo okoli za svetlobo sveta 🙂
Na faksu smo pred leti nekega asistenta krstili za Lučko, kar tako… ker je bil plešast in ker se je njegova glava v svetlobi svetila kot samo sonce. Drugače je bil super. Mislim, da nikoli ni izvedel za nadimek…
Omislila sem si diktafon, ker me je še samo to oviralo na moji poti do pisateljevanja. Po moje tudi 🙂 Je pa zanimiv pristop za zbiranje idej, ki so prekratkotrajne, da bi jih uspela namalati vsaj na toaletni papir, če ne že na kak drug papir.
Začela se je nova audio-digitalna doba zame. Pazite se, prihajam. Zdaj niso več samo sanje, zdaj gre zares!
Želim si napisati knjigo, ali zgodbo za nadaljevanko. Ali morda avtobiografijo? 🙂 Raje ne, čeprav bi bila najbrž zanimivo branje, vsaj zame. Če bi bilo smešno-žalostno-komično-tragično meni, bi se nekje našel vsaj en ‘pacient’, ki bi mu ušel kak prdec smeha.
Ne morem odločiti, ali je to samo želja, ki bo to tudi ostala, ali so sanje (manj močno kot želja) ali pa se bo to nekoč res zgodilo…