Month: January 2008

O pišuka, kaj sem naredila…

  By , ,

Ja, kar pišuka me naj požre, ker sem si zakuhala tako godljo. Pri mojem dragem so v službi menjevali pohištvo in staro seveda prodali. Ker sem, tako kot mnoge stvari, po novem začela hrčkati še pisalne mize, sem tudi tokrat bila za akcijo. Pravzaprav bolj za ‘blind date’, ker nisem vedela, kaj bo…
No, in je. Problem. Ne samo, da je miza gromozanska, kar je dobro, ampak je na L gromozanska, kar ni več tako dobro. Edini kot, v katerega bi miza lahko šla, je namreč prijetno in neskončno zaseden s stvarmi, ki sem jih spravila z in iz stare mize.

Najraje bi kar pobrala igrače in šla na slivo, ker sem že od samega gledanja krame utrujena kot tristo kosmatih bradatih opic… Jebemu, da me je premagalo… Eh, naročila bom kontejner. Naj me odpeljejo, da me vsa ta krama ne bo več gledala 🙂

Čisto mimogrede…. začetek zgodbe :)

  By

Napisala sem prvo stran svoje knjige in glavni koncept imam posnet. Sem rekla, da je prišla zame nova era (buahahaha).

Trenutni (delovni) naslov knjige je Do severnega sija. To bo pripoved o Samotu (ali Samu?! ta del mi še manjka :)), o njegovem potovanju na sever, da bi obiskal Birgit, greha vredno študentko, ki je bila preko študentske izmenjave v Sloveniji… O tem, kako je spoznaval sebe, druge, predvsem svojo naključno sopotnico Evo; o ljubezni, razočaranju, bolečini, smrti, odpuščanju, toplini, prijateljstvu, pravi ljubezni (to obstaja?!) in predvsem o upanju. Tudi babica Tilka bo imela svojo besedo v zgodbi in Maks.

Mimogrede… digitalni diktafonček je zakon. Ni mi več potrebno pisati na WC papir in račune 🙂
Edino, kar me moti, je to, da bom morala počasi začeti pisati še kaj drugega 🙁

Pasje življenje bolšjaka Fredija

  By

Fredi Bolhač, v dobesednem smislu bolhak, v prenesenem pač navadna bolha in bolšja duša v eni osebi, se je zamislil. Na dan, ko bi vsaka normalna bolha pomislila na pasjo pečenko, se Fredi domisli napraviti samomor. Ne, da bi ga v to prisililo njegovo bogato in pestro življenje, tisto pravo – polno izkušenj, kosmatincev in kosmatink… Ne, vzrok je bil v tem, da je bila njegova morala na psu. Lepega dne je pobrala kovčke, skočila s psa na mačko in odšla brez slovesa. Pravzaprav je postala begunka. Pobegnila je v pasji politični azil. Ni razumel, kako je lahko kar tako emigrirala. Kako naj živi brez nje? Živeti z moralo je tako nerazdružljivo kot pasja duša in pralni stroj.
Preden se je odločil za skok s smrtonosne višine 10,5 cm, je obiskal spovednico. Vendar, kaj pomaga zablodeli bolšji duši spoved, ko pa je Werther že prevladal.
Skok se je končal z ne-smrtjo in povrnitvijo morale, ker se ji je tako morbiden poskus končanja brez-moralnega življenja zazdel… brez morale.