Čankšlank. Napitek prvi, napitek drugi, napitek stoprvi… Nič ni pomagalo. Kilogrami so trmasto vztrajali. Albertino je moral uporabiti vso svojo iznajdljivost. Poskusil je s starim receptom, a z novo mešanico klorirane vode in italijanske kave z žličko majarona.
Posledica tega zvarka je bila ena sama. Neprijetna. Ne toliko za Albija, kot za njegovega gospodarja. Bruce je tri dni skupaj sedel, spal, jedel in dihal na straniščni školjki. Kakor hitro se je poskusil dvigniti, mu je notranjost zapela z najbolj tonsko neubranimi zvoki in školjka se je v trenutku napolnila.
Med polnjenjem školjke in praznjenjem svojega tovora vanjo je Bruce zmeraj globoko inhaliral in se spraševal, zakaj v nobeni biografiji znanih superjunakov ni niti sledi govora o kakršnihkoli želodčnih in prebavnih zadevah, kaj šele o kakem praznjenju. Sploh pa črevesni zajedavci niso dobili niti najmanjše možnosti, da bi bili osvetljeni s prave – analne strani teh superzverin, ki so ves svoj čas namenjale le reševanju sveta, nobena pa praznjenju svojih čreves. Lahko bi se našlo ničkoliko priložnosti, v katerih bi lahko zajedavci stopili pod žaromete in tako pridobili svoje mesto v holivudski filmski produkciji raznih junaških blamaž.
Albertinu ni preostalo nič drugega, kakor iznajti novo, učinkovitejšo metodo. In jo je. Par let kasneje jo je celo patentiral. Delovala je na sledečem principu: ko je bil Bruce kje v kleti, kjer je stikal za starimi ostanki zalog, ki si jih je skril še kot navaden mulec med igranjem ‘Vojne in spopadi gigantskih ščurkov’, je premeteni Albi klicaril s svojega novega prenosnega telefona na hišni telefon, ki je bil na samem podstrešju, privezan za tram. Sam se je izgovoril, da mora v mesto po opravkih. Zmeraj je zajahal svoj prastari tricikel in se, kar se da divje, spustil v klanec. Za prvim ovinkom, ko ni bil več na očeh, je skočil s tricikla, ga zagnal v travo in se na skrivaj vrnil v hišo.
Batku je sredi največje iskalne mrzlice uspelo najti plesniv vogal rumove tortice, pa okostje bele miši, ki jo je, ko je še bila živa, nekoč tako založil, da se kasneje ni mogel spomniti, kje jo je pustil. V trenutku pa, ko je držal okostje v roki, mu je prešinilo kostni mozeg, da je ubogo miš davno takrat vtaknil v ptičjo kletko, ko je mama naredila tako gonjo zaradi založene že uporabljene zobne nitke.
Sredi spominov ga je nespremenljivo motil telefon v točnih časovnih intervalih po 7,53 minut. Vsakič, ko je pozvonilo prvič, se je prestrašil tako kot takrat pred časom maminega glasu, vtaknil miš nazaj, od koder jo je privlekel in podivjano odbezljal proti stopnicam. Kolena je dvigoval visoko pod brado, nato pa s tako ihto stopal po preprogi, da je že preproga cvilila, kakor da bi bila naslonjač. S predzadnje stopnice se je z enim samim skokom pognal v zrak, se z mezincem obesil na tram, z levim uhljem zanihal, desni mu je pri tem služil za vzdrževanje ravnovesja ter s komolcem dvignil slušalko.
»Tut tut tut tut…«
Razočarano je odložil, se v natanko treh korakih vrnil iz podstrešja v klet in se v preostalih 5,23 minutah do novega zvonjenja skušal spomniti, kam je spet založil miš. To se je ponavljalo iz jutra v večer, iz dneva v dan, tri mesece zaporedoma. Albertino Briljantni je prenehal s klicarjenjem šele, ko je nekoč nehote spregledal postavnega Batmana, dejansko obstajajočega le še v dimenziji in pol.
